Sestavljen je iz signalnih molekul, ki se vežejo na specifične receptorje. Te molekule se imenujejo endogeni kanabinoidi (“endo” pomeni “lasten”, ker jih proizvajamo v svojem telesu) in so v bistvu lipidi (maščobe), ki jih telo proizvede po potrebi, ko jih potrebuje. Niso shranjeni v mešičkih, kot veliko drugih nevrotranzmiterjev ampak se jih proizvede neposredno iz fosfolipidov v naši celični membrani.
Najbolj pogosta endogena kanabinoida sta anandamid (_N_‐arachidonoyl‐ethanolamine) in AG-2 (2‐arachidonoyl‐glycerol). Našli so še druge kot so noladin eter in virodhamine, vendar najpogostejša in najbolj raziskana ostajata prva dva.
Ne bi imelo veliko smisla imeti signalno molekulo brez mesta kam bi lahko oddala svoj signal. To mesto se imenuje receptor, ker se molekula nanj lahko veže. Ti receptorji se imenujejo endokanabinoidni receptorji in do zdaj so našli dva, CB1 in CB2. Ta dva receptorja imata podobno stukturo, sta G proteinska receptorja, medtem ko je glavna razlika med njima mesto kjer se izražata in učinek, ki ga imata v teh celicah.